Pod sijajem nežno zlate svetlobe, ki je poljubljala vrhove Graške Gore, sta se mladoporočenca v objemu narave zazrla v prihodnost. Obdani s toplino bližnjih, so koraki vodili do starodavne cerkve Svetega Miklavža, kjer so zveneli zvoki večne obljube. V tem svetišču ljubezni, med šepetom listja in melodijo tišine, so se ustvarjali spomini, ujeti v objektiv večnosti.

Ko je dan prehajal v večer, se je praznovanje preselilo v srce Slovenj Gradca, v gostoljubno naročje restavracije Namanova. Tam, kjer se prepletajo okusi tradicije in sodobnosti, je matični del obreda pripovedoval zgodbo dveh src. Zabava je vzklila na strehi, pod plaščem zvezd, kjer so se sanje dotaknile neba. Civilni obred na višinah je bil kot metafora za njuno ljubezen – visoko nad običajnim, v prostoru, kjer se dotikata zemlja in nebo.